Kar precej primerov se pojavlja, ko ljudje na hiter način z ustreznim plačilom pridejo do diplome ali kakšne druge stopnje izobrazbe. Gre seveda za nelegalne načine. Vedno bolj pa se uveljavljajo tudi zakoniti načini, ko lahko brez da bi opravljali izpite, pridobimo univerzitetno diplomo ali magisterij.

Gre preprosto za vrednotenje in priznavanje predhodnega in izkustvenega učenja. V obdobju vseživljenjskega učenja veliko posameznikov izkoristi najrazličnejše možnosti neformalnega in priložnostnega učenja. Gre za usposabljanja na delovnem mestu, v nevladnih organizacijah, v različnih izobraževalnih ustanovah in seveda za učenje skozi izkušnje. Znanje in veščine pridobljene na tak način so lahko enako ali pa v določenih primerih tudi bolj kvalitetne kot v formalnih izobraževalnih ustanovah.

Priznavanje in vrednotenje takšnega znanja in izkušenj za potrebe pridobivanja formalne izobrazbe izhaja iz tega, da je pomembno znanje in veščine, ne glede na to, kje si to pridobil. Posameznik lahko tako v krajšem času pride do formalne izobrazbe, sprosti se prostor na fakultetah in drugih izobraževalnih ustanovah, profesorji imajo več časa za individualno delo z vpisanimi študenti. Kar nekaj prednosti.

V Sloveniji je to precej nerazvito. Vzrok je tudi v tem, da je formalna izobrazba precenjena in če se malo pošalim zaupamo le diplomam, pa četudi ponarejenim. Nekaj konkretnih korakov v to smer so naredili na Fakulteti za management v Kopru.

Seveda pa je potrebno zagotoviti kvaliteto. In procesi za takšno priznavanje znanja so precej zahtevni in nenazadnje vodijo tudi do tega, da se posameznik skozi proces še kaj naučili oz. vsak napravi svojo znanje vidno sebi. Z drugimi besedami: se jasno zave svojega znanja in veščin.

Za ilustracijo v resnost in kompleksnost vrednotenja in priznavanja predhodnega in izkustvenega učenja (v angleščini je to označeno s kratico APEL) sledi zgoščen opis procedure na francoski univerzi Haute-Alsace.

APEL proces na tej univerzi je naslednji:

1. Kandidat prejme informacije in svetovanje s strani univerzitetnega APEL svetovalca, ki pomaga izbrati primerno študijsko smer.
2. Kandidat izpolni prvi del portfolija, ki je sestavljen iz podrobnega CV (15 strani)
3. Predsednik univerzitetne APEL komisije izda pisno priporočilo po posvetu s profesorji, glede na izbrani kurikulum. Kandidatu lahko priporoči, da izbere drugo študijsko smer , da nadaljuje z akeditacijo ali da izbere posebno usposabljanje za odrasle.
4. Podpiše se pogodba med kandidatom in univerzo s pripadajočim plačilom 800 E, ki pa jih lahko kandidat zagotovi tudi z določenimi oblikami finančne pomoči.
5. Celoten portfolij (50 do 50 strani) naredi kandidat s pomočjo osebnega svetovanja (10 enournih individualnih sestankov), ki zagotovi, da kandidat predloži ustrezne dokaze ali vsaj argumente, s katerimi prepriča komisijo o kompetencah, ki jih dokazuje.
6. Štiričlanska komisija analizira celoten portfolij, ovrednoti dejanske kompetence kandidata ter jih primerja z natančnimi opisi kompetenc študijskega programa
7. Komisija napravi zaključni intervju s kandidatom in sprejme odločitev popolno, delno ali nobene akreditacije.
8. V primeru polne akreditacije se kandidat vpiše na univerzo, plača ustrezno šolnino in dobi kredite oz. diplomo.

Portfolij, ki ga kandidat predloži, je sestavljen iz treh delov:

1. Del A vsebuje rutinske informacije o kandidatu, stanju njegove motivacije in seznamu ustreznih učnih in delovnih izkušenj
2. Del B vsebuje natančen opis kandidatovega formalnega, neformalmega in priložnostnega učenja.
3. Del C je najbolj izviren in pomemben del portfolija. Kandidat mora opisati vsako z želemno izobrazbo povezano nalogo, ki jo je izvedel in tako pokazati, da ima glavne kompetence, ki jih ta izobrazba zahteva.